Kalvarija

Pasijonske poti, kakršna je tudi šmarska Kalvarija, so začele nastajati med protireformacijo in katoliško obnovo, v 18. stoletju pa so bile izredno popularna pobožnost vseh slojev prebivalstva, saj so privabljale tudi do petkrat več ljudi kot romarski kraji z daljšo tradicijo. Kalvarije so bile sestavljene iz poljubnega števila postaj, podobno raznovrstna je bila njihova vsebina: prizori Jezusovega trpljenja so se pogosto prepletali s prizori iz njegovega otroštva ali iz Marijinega življenja.

Šmarska Kalvarija je nastala med letoma 1743 in 1753. Njen avtor, tedanji šmarski župnik dr. Matej Vrečer je najprej postavil šest velikih kapel, ki kažejo pet skrivnosti žalostnega dela rožnega venca in Žalostno Mater božjo, nato pa še osem manjših kapel. Velike kapele, ki se jim pridružuje tudi kapela sv. Roka, imajo bogato kamnoseško obdelane portale, baročno razgibana čela, strešne stolpiče in oltarje s pravico maševanja, manjše kapele pa so skromneje oblikovane. Kapele so opremljene s kiparskimi skupinami, ki skupaj z naslikanimi prizori in s štukiranim ozadjem zelo dramatično in naturalistično predstavljajo posamezen prizor. Tako so se verniki lažje vživeli v podoživljanje Jezusovega trpljenja.

Od Šmarja proti cerkvi sv. Roka si tako sledijo naslednje kapele: Sv. Rok, Škapulirska Mati božja, Jezus v ječi, Žalostna Mati božja, Jezusovo slovo od Marije, Jezus v vrtu Getsemani, Žalovanje sv. Petra, Jezusa bičajo, Bičani Jezus, Jezusa kronajo, Žalujoči Jezus, Jezus nese težki križ, Kalvarija in Svete stopnice z Božjim grobom.