Lemberg leži v ozki dolini ob cesti Mestinje-Poljčane. Gre za znamenit srednjeveški trg, v katerem sta cveteli trgovina in obrt, obdajalo pa naj bi ga več gradov. Do 11. stoletja je spadal k posesti Breže–Selških, kasneje pa h krški škofiji. Prvič se omenja leta 1138. Okoli leta 1235 so na lemberških posestih gospodarili Žovneški gospodje, ki so 1341 po lemberškem gradu dobili svoj grofovski naslov – Celjski grofje.

Na nekdanjo veljavo tega trga danes spominjata rotovž in pranger, ki sta bila leta 2010 v celoti obnovljena. Nekdanji magistrat (rotovž) je vodil trški sodnik (zadnji je bil Josip Lippauz, 1820) skupaj s svetovalci. Sramotilni steber (pranger) spominja na takratno veljavo sodnih pravic, ohranjen je tudi še sodniški meč (sablja), ki je del razstave na rotovžu, roka pravice pa simbolizira sodstvo in svobodno trgovino. Trg Lemberg je imel tudi svoj grb. V njem je jagnje s krono na glavi in z upognjeno desno nogo. Najbolj znani obrtniki, ki so delovali v Lembergu, so bili lončarji, kovači (žebljarji), trgovci, steklarji, mesarji, več gostilničarjev ter usnjarji, ki so bili tudi najbogatejši.

O Lemberžanih krožijo tudi šaljive zgodbe oz. zabavljice, ki jih je prvi omenil Josip Pajek. Legenda, kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli, je bila prva tiskana lemberška zabavljica. Pravi, da so nekega dne Lemberžani opazili, da jim raste trava v žlebu pod zvonikovo streho. Nato se je najpametnejši med njimi domislil, da bi jo lahko popasel občinski bik. Da bi bika krepke pasme in dobre reje povlekli na streho, so najprej porinili trden tram skozi cerkveno streho, na koncu trama pritrdili škripec in skozenj spustili močno vrv ter počasi začeli vleči težkega bika kvišku. Vendar je bik kmalu v hudi bolečini začel rjuti in debelo gledati, saj mu je začela sapa pohajati. Lemberžani pa so od veselja mislili, da se že veseli mastne paše. Šele ko so bika od blizu pogledali ter ga dregnili, so ugotovili, da je bik poginil, saj so ga zadavili. Odtistihmal so pustili travo v žlebu rasti.